Okrevanje po možganski kapi je v veliki meri odvisno od obsežnosti nevrološke okvare ob nastopu možganske kapi. Zavedanje o tem, kakšne posledice je možganska kap pustila pri bolniku in na področjih njegovega življenja, običajno nastopi šele sčasoma, pogosto več mesecev po odpustu iz bolnišnice. Ker na posameznikovo funkcioniranje vplivajo tudi njegove osebnostne značilnosti, stil življenja pred boleznijo in dejavniki okolja, v katerem živi, si vsak bolnik izoblikuje svojo pot okrevanja.

Pri večini bolnikov po možganski kapi je stopnja dejavnosti in sodelovanja v družbi nižja, s tem pa na splošno tudi kakovost življenja. Po možganski kapi se ljudje manj družijo, opuščajo prejšnje interese in hobije, so manj sposobni uporabljati javni transport ali opravljati hišna opravila in se manj udejstvujejo v poklicnih prizadevanjih. Večje težave pri vključevanju v družbo po možganski kapi imajo ženske, ljudje, ki živijo sami in tisti s slabšimi funkcijskimi sposobnostmi.

Iz raziskovalnih študij razberemo, da bolniki po možganski kapi in njihovi svojci sicer poročajo o manjšem zadovoljstvu z življenjem, vseeno pa možganske kapi ne dojemajo kot silne katastrofe. Med slovenskimi bolniki so kakovost življenja slabše ocenili tisti, ki so ob koncu rehabilitacije potrebovali več pomoči pri osnovnih dnevnih dejavnostih, starejši in tisti z bolj obremenjujočimi spremljajočimi boleznimi.

Za uspešno vključevanje bolnikov v njihovo ožje in širše okolje je pomembna dobra informiranost bolnikov in njihovih svojcev o možganski kapi in njenih posledicah. Ob podpori družine in prijateljev je treba bolnika po vrnitvi domov spodbujati, da prevzame prejšnje življenjske vloge in v čim večjem obsegu sodeluje v prostočasnih aktivnostih, vendar v skladu s svojimi zmožnostmi. Sodelovanje v prostočasnih aktivnostih je namreč tesno povezano z zdravstvenim stanjem in kakovostjo življenja, lahko pa je tudi dobro izhodišče za obnovitev aktivnega življenjskega sloga. Včasih je treba poiskati nove prostočasne aktivnosti, prilagojene bolnikovim funkcionalnim sposobnostim.

Za intimna razmerja je pomembna spolnost. Ljudje, ki so preživeli možgansko kap, so pomembno manj zadovoljni s svojim spolnim življenjem kot ljudje, ki kapi niso doživeli. Vzroki motenj spolnosti po možganski kapi so lahko telesni ali psihosocialni, spremljajoče bolezni ali zdravila. Postopki, ki se nanašajo na izboljšanje spolnosti po možganski kapi so zelo omejeni, v glavnem gre le za poučevanje bolnikov in njihovih partnerjev. Možnosti za uspešno reintegracijo v družbo in zmanjšanje izoliranosti poveča tudi obnovitev sposobnosti za vožnjo avtomobila. Več kot polovica bolnikov po možganski kapi preneha voziti avto.

Nesposobnost voziti avto lahko pri bolnikih povzroči močna čustva izgube, občutek neenakosti v družbi nasploh ter občutek osebnega razvrednotenja. Seveda so za vožnjo avtomobila potrebne določene sposobnosti. Pri odločitvi o tem, ali bolnik po možganski kapi lahko vozi in pod kakšnimi pogoji, je treba upoštevati tudi spremljajoče zdravstvene probleme in zakonske določbe.

Sposobnost človeka, da sledi svojim poklicnim ambicijam je pomemben dejavnik kakovosti življenja. Posebno mladi ljudje so pred možgansko kapjo še aktivni pri šolanju, v službah ali drugih dejavnostih, zato so le-te zanje seveda pomembne tudi po možganski kapi in jih je potrebno vključevati v njihovo rehabilitacijo. Vrnitev na delo dejansko izrazito zviša kakovost življenja bolnikov in njihovih življenjskih partnerjev. Ovire za vrnitev na delo po možganski kapi predstavljajo predvsem motnje kognitivnih funkcij, utrujenost in posledice možganske kapi, ki onesposobijo človeka za opravljanje specifičnih delovnih nalog. Ocenjujejo, da se po možganski kapi na delo vrne povprečno 44 odstotkov bolnikov, v večji meri tisti, ki opravljajo pisarniško delo, tisti z višjimi prihodki in višjo izobrazbo.

Ljudje po možganski kapi kljub določenim omejitvam lahko živijo polno življenje. Mnogi bolniki pripovedujejo, kako so spremenili pogled na življenje in poglobili odnose s svojimi najbližjimi. Oporo bolnikom in njihovim svojcem lahko nudijo tudi združenja bolnikov po možganski kapi, čeprav ni dokazano, da bi z udejstvovanjem v združenjih bolniki dejansko izboljšali svoje sposobnosti in zdravstveno stanje, ali da bi bilo zaradi tega boljše zdravje skrbnikov. Od združenj bolnikov po možganski kapi največ pridobijo mlajši, z manj resno nevrološko okvaro, drugi pa zlasti tedaj, kadar združenje daje večji poudarek izobraževanju o možganski kapi in vsemu, kar je z njo povezano. S tem se krepi zlasti občutek nadzora nad boleznijo, kar je v primerih po možganski kapi izredno pomembno in zaželjeno.

Viri:

• Kurat T, Goljar N. Kakovost življenja oseb po možganski kapi po zaključeni rehabilitaciji. Rehabilitacija 2009; 8 (1): 9-16.
• White JH, Miller B, Maqin P, Attia J, Sturm J, Pollack M. Access and participation in the community. A prospective qualitative study of driving post-stroke. Disabil Rehabil 2012; 34 (10). 831-8.
• Gabriele W, Renate S. Work loss following stroke. Disabil Rehabil 2009; 31 (18): 1487-93.